EVROPSKO PRVENSTVO V KOŠARKI - SLOVENIJA EVROPSKI PRVAK

Namenoma sem čakal, da se evforija od nedelje poleže. Ne! Ni se polegla. Niti slučajno. Slovenija je od nedelje, 17. 9. 2017 EVROPSKI KOŠARKARSKI PRVAK! Verjamem, da ste od nedelje do danes vsi počasi dojeli, da je to res. Da je to resničnost. Resničnost, katera se nam je zdela pred začetkom evropskega prvenstva neverjetna. Skoraj nemogoča. Ampak, to je resničnost. Resničnost, ki bo trajala 4 leta, zaradi sprememb v FIBA-inem koledarju.

Slovenija je na prvenstvu odigrala 9 tekem. 5 v Helsinkih in še 4 v Istanbulu oz. Carigradu oz. Bizancu oz. Konstantinoplu, kakorkoli želite. Slovenija je igrala v skupini A, kjer je poleg nje bilo še 5 ekip in sicer: Poljska, Finska, Grčija, Islandija in Francija. V tem vrstnem redu so popadale ekipe pred veliko Slovenijo. Nato so se Slovenci preselili v Istanbul in premagali še Ukrajino, Latvijo, Španijo in Srbijo. Nasprotnikov ne moremo deliti na lahke ali težke. Lahko jih delimo na dobre in malo manj dobre. In seznam tistih malo manj dobrih, je milo rečeno presenetljiv. Odmislimo Poljake, Islandce in Ukrajince. Tekme s Poljsko sicer nisem gledal, ampak so bliže Islandcem in Ukrajincem, kot pa Špancem in Srbom. Seznam malo manj dobrih sedaj dopolnjujem z Francozi in Španci! Da. To si upam narediti. Nekateri boste rekli, da sem si dovolil preveč. Pa sem si res? Samo toliko za spomniti. Francozi so pokurili Evropo leta 2013, Španci pa leta 2011 in 2015. In kaj je z njimi naredila Slovenija. Premagala jih je. Res? Premagala? Ne, ni jih premagala, Slovenija je Francoze in Špance…hm, katero besedo naj uporabim? Naštel jih bom nekaj, vi pa si jo izberite, katero si želite. Deklasirala. Razmontirala. Uničila. Povozila. Ste sedaj zadovoljni? Seveda ste, Slovenija je evropski košarkarski prvak!

Slovenija je evropski košarkarski prvak. Upam, da ne boste po prejšnjem prebranem stavku, ki se je že tretjič ponovil, zaprli. Če pa boste, pa tudi prav. Ampak to je dejstvo. Dejstvo, ki se ga ne da spremeniti. A ni to evropsko? Da, vem, vsi uporabljajo svetovno, ampak sedaj smo evropski prvaki. Mogoče bomo lahko čez 2 leti uporabljali besedo svetovni.

Na igro košarke se ne spoznam v detajle, zato ne bom veliko fantaziral o njej. Ampak vseeno se bom posvetil naši igri na malce drugačen način. Slovenija je na tem prvenstvu bila EKIPA. Ekipa je premagala vse, tudi tiste, za katere smo menili, da je nemogoče. Ekipa je bila povezana, videlo se je, da verjamejo sami sebi, da si zaupajo, da verjamejo ljudem, ki jih vodijo. Spomnimo se najtežjih tekem (Finska, Grčija, Latvija, Srbija), v ključnih trenutkih je Slovenija odigrala, kot še nikoli. Odigrala jih je fantastično, odlično, odločno. Slovenska igra ni bila strahopetna nikoli. V igri ni bilo zaznati nervoze, igralci so igrali svojo igro, ki jim je dala uspehe na predhodnih tekmah. Slovenija je na letošnjem sanjskem evropskem prvenstvu rasla od prvega dne priprav. Ne, ne letošnjih, ampak že lanskih, ki so bile prav tako pomembne, saj se je Slovenija morala še uvrstiti na to evropsko prvenstvo.

Velik del je opravila Košarkarska zveza Slovenije. Bodimo pošteni. To, da se je na klop usedel strokovnjak Igor Kokoškov je bil, lahko brez težav zapišem, zadetek v polno. Zadetek, o katerem se bomo športni in tudi (ne)športni fanatiki pogovarjali še dolgo. Zelo dolgo. Igor Kokoškov. Moški, ki ne spreminja obraza. Moški, ki ve, kaj hoče, kako hoče. Moški, ki ve, kako voditi EKIPO. Igor Kokoškov je prinesel v slovenski ekipni šport svojo mirnost, svoje znanje, svojo karizmo. Če ga primerjamo z ostalimi selektorji, je oseba, kateri je slovenska javnost popolnoma zaupala. Dobro, zaupamo tudi ostalim tujcem na slovenskih klopeh. Vrnimo se h Kokoškovu. Igor Kokoškov je bil pripeljan z namenom, da se uvrsti na letošnji EuroBasket in da na njega odpelje 12 moških, katerim bo mar za svojo domovino. Kateri bodo dali vse od sebe za čim boljši rezultat. In to se je končno zgodilo. Slovenija si pred prvenstvom ni zadala velikih ciljev. Noben ni govoril o uvrstitvi. A vsi so govorili, da se bodo borili, da bodo za svojo domovino dáli vse od sebe. Igor Kokoškov je pokazal, kako se vodi ekipa. On jo je vodil, za moje pojme, na spektakularen način. Brez povzdignjenega glasu med minutami odmora, brez vidne nervoze, brez paničarjenja. Svojo barko je vodil tako, da je ta priplula do medalje. ZLATE! Možje na barki so mu brezpogojno zaupali, verjeli in uspeli. In nenazadnje, prepričal je tudi novinarje in navijače. In prepričal je tudi tiste, ki niso verjeli. Če dam v to zgodbo še sebe, priznam, nisem spremljal toliko pripravljalnih tekem slovenske reprezentance, ker v času  pripravljalnih tekem, nisem imel dostopa do Kanala A, kar pomeni, da si nisem mogel ustvariti svojega pravega mnenja o naši pripravljenosti, o naših zmožnostih. Ne morem reči, da nisem verjel, verjel sem, da je končno čas, da nas bodo razveselili tudi košarkarji. In so nas. Iz tekme v tekmo, iz dneva v dan, se je videlo, da se je vseh 12 ljudi in vsi ostali »poštekalo« in da se ta zgodba enostavno mora končati na način, kot se še ni nikoli. Z medaljo! In končala se je z ZLATO! To je prva zlata medalja v ekipnih športih za Slovenijo! In Igor Kokoškov si zasluži poklon vseh poklonov!
Zgoraj sem izpostavil besedo EKIPA. Mislim, da se vsi strinjate, da je Slovenija postala evropski košarkarski prvak tudi zato, ker je Igor Kokoškov bil vodja na klopi in je enako vlogo dodelil nekomu na igrišče. Seveda vodja na igrišču ne pomeni, da je igral vsako tekmo po 40 minut, ne pomeni, da se ni podredil skupnim ciljem, ampak pomeni, da igralce, EKIPO povezuje, da je vzor vsem ostalim, da mu lahko ostali zaupajo,… EKIPO je povezoval eden in edini, fant s Kosez, GORAN DRAGIĆ! Preprosti fant s Kosez je bil, oz. je lahko vzor vsem. Goran Dragić je odigral prvenstvo življenja. Igral je zase, za prijatelje iz reprezentance in tudi za nas, Slovence. Goran Dragić ni bil »zvezdnik« Slovenije, ki je govoril v slogu, jaz sem glavni, jaz sem kapetan ipd., ampak je prevzel povelje nad ostalimi 11 fanti, se z njimi spoprijateljil in bil čisto enakovreden njim. To je ostalim igralcem dálo vedeti, da so vsi enakovredni, da se ne delijo na dobre in malo manj dobre. Bil je pravi KAPETAN te reprezentance! KAPETAN, ki je v finalu dal 35 točk. Kapetan, ki je naredil nekaj tako neverjetnega v finalu evropskega prvenstva, da še danes težko vsi razumemo (jaz razumem). Kapetan je kapetansko priznal, da ne more več in da more nekdo prevzeti njegovo vlogo na igrišču. Igralci, njegovi soigralci so to razumeli in tekmo zmagovito pripeljali do konca! Kako fantastično. Kako epsko. Kako veličastno. Goran Dragić je bil izbran tudi v najboljšo peterko EuroBasketa 2017! In kot se za evropskega prvaka spodobi, postal je NAJKORISTNEJŠI IGRALEC PRVENSTVA – MVP!

Goran Dragić je pred evropskim prvenstvom najavil slovo od reprezentance. To je njegova pravica in njegova odločitev. Ampak, KAPETAN je poskrbel, da bo Slovenija tudi v prihodnosti imela igralca, na katerega se bo lahko zanesla in gradila svojo svetlo prihodnost. KAPETAN je v času priprav in prvenstva vzel pod okrilje igralca, za katerim nori celo Vesolje. KAPETAN je bdel nad upom, kakršnega na tem prostoru, vse od tragične smrti Dražena Petrovića še ni bilo. KAPETAN je imel pod nadzorom »otroka« Luko Dončića! Luka Dončić. Kaj napisati o tem fantu, o katerem že več kot leto beremo, kot o enem največjih igralcev v Evropi in tudi na svetu. 18-letni Dončić. Kaj ta človek dela pri 18 letih. To je nemogoče. In kaj je ta otrok delal preden je postal star 18 let? To je naravnost spektakularno! Luka Dončić je v lanski sezoni igral za najboljšo evropsko ekipo. Real Madrid. In ne, ni bil 12. igralec, ne, ni igral po 3 minute na tekmo in ni bil med slabšimi. Nasprotno! Bil je eden najboljših v dresu Reala. Da. Prav ste prebrali! V lanski sezoni je svoj talent demonstriral tako na španskih tleh, kot tudi na evropskih tleh. Prebil se je v prvo peterko kraljevega kluba, bil na naslovnicah vseh športnih časnikov, praktično ni minil teden, ko novinarji ne bi poročali o njemu. On je talent, katerega je bilo potrebno še izbrusiti, da se je začel svetiti. In v lanski sezoni je začel svetiti, čeprav je nekoliko razočaral na Final Fouru Evrolige, vendar to mu ne gre zameriti. In potem EuroBasket 2017! Spektakularno! Fantastično! Noro! Diamant je zasijal. Z vso svojo sijočo. Njegove igre so bile neverjetne, njegova tehnika na vrhunskem nivoju, njegov pregled nad igro je navdihujoč. Ko ni šlo Dragiču, je šlo njemu. Je igralec, ki je Sloveniji prinesel tisto mladostniško navihanost, katera ga je krasila skozi vso sezono 2016/17. Luka Dončić je na EuroBasketu navdušil tudi z svojo mirnostjo, osredotočenostjo in neverjetnim entuziazmom. A tudi on je v finalu proti Srbom imel veliko smolo, saj je v tretji četrtini nerodno padel in si zvil gleženj, zaradi katerega ni mogel nadaljevati tekme. Luka Dončić je bil najboljši na svojem položaju in tudi on je bil izbran v najboljšo peterko prvenstva!

Vsi govorijo le o dveh igralcih, ki sta vsekakor zaznamovala EuroBasket 2017, katera sta tudi bila v najboljši peterki prvenstva, eden od njiju je bil celo izbran za najkoristnejšega igralca (MVP). Vendar preprosto ne moremo pozabiti na ostalih 10 košarkarjev, ki so skupaj z njima spisali neverjetno zgodbo. Zgodbo o uspehu. Zgodbo, o kateri se bo govorilo še precej časa. Ob Goranu Dragiću in Luki Dončiću je zlato medaljo osvojilo še 10 junakov in to so: Klemen Prepelič, Gašper Vidmar, Matic Rebec, Anthony Randolf, Edo Murić, Jaka Blažič, Saša Zagorac, Vlatko Čančar, Žiga Dimec in Aleksej Nikolić. Vsi, preprosto vsi, si zaslužijo globok poklon, kajti tudi oni so zaslužni za to zlato medaljo. Kaj zaslužni, oni so povsem enakovredni igralcema, ki sta bila izbrana v najboljšo peterko prvenstva. Nenazadnje so nekateri od teh igralcev uspešno pripeljali finalno tekmo do samega konca!

Priznati si moramo, da tega resnično nismo pričakovali. Upali smo, da je vendarle prišel čas, za slovensko košarkarsko medaljo. In sedaj jo imamo! ZLATO! Mislim, da si je slovenski narod, vsi, ki delajo v slovenski košarki, to zaslužili. Sedaj je njihovo delo poplačano. Ta medalja je plod dobrega in trdega dela v slovenskem športu. In tudi, na neki način je to zahvala naših košarkarjev, nam, navijačem, ki jih že dolga leta spremljamo po Evropi in malo tudi izven njenega dosega. Na tem mestu naj povem, kot Slovenec, seveda navijam za vse druge slovenske reprezentance, da sem na neki način prav poseben navijač slovenske košarkarske reprezentance, saj jo od leta 2017 vseskozi v živo spremljam na velikih tekmovanjih, kakor tudi na domačih kvalifikacijskih tekmah. Tudi letos sem bil na Finskem, kjer sem videl zmagi nad Finci in Grki.  Morda pa v prihodnjih letih tudi na kakšen gostovanju. Naslednji dve velikih tekmovanjih bosta daleč na vzhodu, a kdo ve, morda se vidimo tudi tam.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MotoGP 2018 – Pred začetkom sezone

Življenje z osebnim asistentom