Uvodni blog

Zdravo!

Ime mi je Boris in odločil sem se, da začnem pisati bloge. Uvodni blog bo namenjen predstavitvi dosedanjega poteka življenja.

Rodil sem se 25. 8. 1990 na Ptuju. Vendar že takoj ob začetku življenja se je življenje zakompliciralo. Ob rojstvu zdravniki niso vedeli kaj storiti in zgodilo se je najhujše. Postal sem otrok s posebnimi potrebami. Imam cerebralno paralizo, ki me v svojem življenju ne ovira pri nobenem cilju, ki si ga zastavim. Večina ljudi, ki ima cerebralno paralizo, ima težave tudi z epileptičnimi napadi, katere sem imel tudi sam, a sem jo po rednem jemanju ustreznih zdravil pustil za sabo in sedaj teh težav ni več!
V vrtec sem hodil na Tezno, ki je bil vrtec (mogoče je še vedno), kamor smo hodili otroci s posebnimi potrebami. V vrtcu smo imeli urejeno fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo, kakor tudi pomoč vzgojiteljic. Tega obdobja se bolj malo spomnim, edino kar je ostalo so prijatelji in prijateljice, ki smo po končanem otroškem izobraževanju nadaljevali osnovnošolsko izobraževanje v Kamniku, kjer je bil Zavod za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM) (zdaj Cirius – Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik). Iz tega obdobja se spomnim, da sem si doma zelo pogosto ogledoval knjigo Veliki atlas za majhne, kjer sem si najrajši ogledoval Evropo, evropske države in njene prestolnice, katere sem si tudi zapomnil in jih še danes obvladam!

Osnovnošolsko izobraževanje je bilo dolgo, vendar je to obdobje, kjer sem dejansko odkrival kaj zmorem, česa ne, kakšen cilj si lahko postavim, da ga bom lahko uresničil. Glede na mojo hendikepiranost je eden izmed največjih uspehov iz začetka mojega izobraževanja ta, da sem se naučil pisati z levo roko! V osnovni šoli sem imel najrajši matematiko, saj so se mi zdele številke zanimive, kakor tudi mi večjih preglavic ni predstavljala niti kakšna logična naloga. Poleg matematike, me je še zanimala predvsem geografija in vse kaj je povezano z njo. Seveda zraven šole smo počeli še veliko drugih stvari. Ker smo bili zelo dobra družba in ker nekako se fantje rodimo že z žogo v zibelki, smo nogometno igro, ki jo obožuje ves svet, prilagodili na način, da smo jo lahko še mi igrali! Seveda smo v to igro vključili še hodeče ljudi, da je bila igra še bolj zanimiva. Že od nekdaj sem zelo rad igral tudi šah, kjer sem bil zelo dober vendar, ker ni bilo prave podpore in kluba, kjer bi lahko redno igral in se razvijal v še boljšega šahista, sem počasi izgubil motiv za igranje.

V prvem razredu osnovne šole sva se z atijem odločila, da bi rada smučala tako, da bi imela vsak svoje smuči! Do takrat sva po progah v Bad Kleinkirchheimu in verjetno še kje smučala tako, da sem jaz sedel v nahrbtniku na njegovem hrbtu. Ideja se nama je zdela zelo dobra, zato sva se udeležila tečaja smučanja na Arehu, pod vodstvom ene izmed fizioterapevtk iz vrtca. Vsi verjetno poznate Bi-Ski, vendar na žalost ga nisem zmožen opravljati, zato smo se odločili, da poizkusimo na drugačen način. Imela sva vsak svoje smuči, smučarske čevlje. In kakšno tehniko smučanja sva ubrala? Med učenjem sva smučala tako, da je bila ena moja noga na zunanji strani njegove noge (leva), druga pa med njegovima nogama. In tako sva se naučila smučati! Prva najina vožnja je bila po kar strmi progi na Arehu! Od tistega leta naprej, pa vse do konca srednje šole sva smučala po vseh progah v Civetti! Tehnika se je malenkostno spremenila, saj sva ugotovila, da bi nama bilo lažje, če bi jaz stal z obema smučkama med njegovima. Ker sva smučala skupaj in je bila skupna teža kar visoka, sva se po položnih progah in tudi malo bolj strmih spustila smuk, kjer verjamem, da sva dosegala neverjetne hitrosti!

V obdobju osnovne šole, natančneje 25. avgusta 2002, sem dobil poseben električni voziček, ki ga takrat še ni bilo v Sloveniji. Moj tedanji serviser nam je takrat rekel, da je videl voziček v katerem lahko stojiš! Seveda smo bili vsi v trenutku navdušeni in smo vedeli, da ta voziček enostavno potrebujem in da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da ga dobim. Po vseh mukah, zapletih in pregovarjanju z državo in vsemi, ki morajo odobriti ta voziček, sem ga vendarle dobil!

V osnovni šoli sem doživel eno izmed najtežjih izkušenj v mojem življenju. Moral sem na operacijo levega kolka. Da je nekaj narobe z kolkom, sva z fizioterapevtko ugotovila na hipoterapiji (terapija s konji). Seveda je bilo to spoznanje zelo kruto, vendar potrebno je bilo to sprejeti. Po operaciji sem imel na sebi 5 tednov mavec, vendar mavec mi je dal dodatno spodbudo za čim hitrejše okrevanje, zato sem takoj po odstranitvi mavca začel hoditi na intenzivno fizioterapijo (tudi po dvakrat na dan) in dober mesec in pol kasneje se je videl rezultat – namreč, spet sem lahko začel izvajati hipoterapijo!
Ob koncu osnovne šole sem bil pred veliko dilemo. Kam naprej v šolo? V bistvo to ni bilo glavno vprašanje, bolj je bilo vprašanje, kje bom šolo obiskoval. Ali v Kamniku ali se bom odločil, da šolo nadaljujem bližje svojega doma – Ptuju? Na to odločitev je vplivalo mnogo dejavnikov, a odločitev je bila izključno moja! In odločil sem se, da šolo nadaljujem v Cirius Kamniku, na programu ekonomski tehnik. V srednji šoli sem spoznal nekaj novih prijateljev, s katerimi smo se družili tudi po koncu pouka na raznoraznih lokacijah v Kamniku.

V 3. letniku srednje šole se mi je ponudila edinstvena priložnost. Nekega dne pride profesor za slovenščino, ki je bil hkrati moj razrednik, v razred in nas vpraša, če bi kdo želel sodelovati v mednarodni izmenjavi dijakov z finsko šolo. Seveda sem se v trenutku odločil, da bi rad sodeloval, a ker se je prijavil še en, smo morali izvesti žreb. In na moje veliko navdušenje, sem bil izbran jaz! Zakaj sem se prijavil na izmenjavo dijakov? Razlog je preprost. Rad spoznavam nove ljudi, kulture, nacije, rad potujem,…

Konec leta 2009 in začetek leta 2010 je nakazoval, da bo leto 2010 zares zanimivo leto. V moji glavi se je pojavila ideja, da bi rad vozil avto. Spraševal sem se, ali je to mogoče. Idejo sem prvo prenesel staršema, ki sta seveda bila zato, da poizkusim z pridobitvijo zdravniškega dovoljenja. Nato sem se odpravil k svoji zdravnici in jo povprašal za nasvet. Rekla je, da se strinja! Ampak, kot sem že zgoraj omenil, sem v mladosti imel težave z epilepsijo, vendar leta 2002 (oz. kakšno leto prej) sem dokončno prenehal z jemanjem tablet in kasneje nisem nikoli več imel težav z epilepsijo. Kljub temu se je odločila, da še predno grem na zdravniški pregled, da me pošlje na slikanje možganov. Rezultat slikanja je bil pozitiven, kar je pomenilo, da sem še rešil prve od dveh ovir napoti do pridobitve zdravniškega dovoljenja! Kasneje sem šel še na zdravniški pregled, kjer sem moral zraven običajnega zdravniškega pregleda opraviti še simulacijo vožnje. Ker so bili rezultati nadpovprečno dobri, vprašanj o tem, ali sem sposoben voziti avtomobil, ni bilo več! Zdravniško dovoljenje sem prejel, da lahko vozim avtomatika, da imam stopalko za plin na levi strani in da se mi na volan montira držalo za lažje obračanje volana. Drugih kakršnihkoli dodatnih omejitev nimam. Nato sem šel opraviti tečaj in društveni izpit cestno prometnih predpisov ter prvo pomoč, in nato sem bil pripravljen na vožnjo. V avtošoli sem vozil atijev avto, katerega je malo prilagodil. Najprej smo seveda vozili po manj prometnih cestah, vendar z vsako uro se je moja vožnja izboljševala. Približno po 80% urah voženj sem brez težav opravil še republiškega in nato sem 18. februarja 2010 imel glavno vožnjo! Na glavni vožnji smo vozili 45 minut, prevozili okrog 25 kilometrov. Na parkirišču pred izpitnim komisijskim centrom pa eksplozija navdušenja, saj sem izvedel, da sem uspešno opravil glavno vožnjo in prejel vozniški izpit!

Kot vsak dijak, sem v četrtem letniku začel razmišljati, kakšne so možnosti za nadaljevanje šolanja. Kakor pri izbiri šole in kraja šolanja za srednjo šolo, sem se tudi v tem primeru sam odločil. Po premisleku in tehtanju nekaterih ob študijskih dejavnikov (izbira fakultete mi ni naložila prevelikega razmišljanja) sem se odločil, da bom svojo pot nadaljeval na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani. A še pred selitvijo v Ljubljano je bilo potrebno uspešno opraviti poklicno maturo, katera mi ni povzročila, kdo ve kakšnih prevelikih težav in 5. julija 2010 sem uradno postal ekonomski tehnik! Po uspešno opravljeni maturi, sem kaj kmalu prejel pošto iz Ekonomske fakultete, da sem sprejet na njihov faks! Po sprejetju na faks je bilo potrebno urediti stanovanje oz. študentsko sobo v študentskem domu. Že ob koncu srednje šole smo z socialno delavko napisali prošnjo, zakaj bi želel biti v študentskem domu FDV in ne v Rožni dolini. Tako sem ob oddaji prošnje za v dom, poslal še dodatno prošnjo, ki je, verjamem, pripomogla k temu, da sem dobil študentsko sobo v študentskem domu FDV!

V letu 2010 so bile počitnice dolge kar 3 mesece! In čas počitnic je bilo potrebno primerno zapolniti. V marcu, še pred odhodom na Finsko me je ati vprašal, če bi šel preko Lions kluba Slovenija na kamp mladih hendikepiranih oseb na Norveško. Seveda sem bil nad idejo navdušen in sem se odločil, da bom šel na ta kamp. Ker sem hendikepirana oseba, potrebujem ob sebi vedno nekoga, ki mi je zmožen in pripravljen pomagati. In hitro smo našli osebo, ki je bila pripravljena iti z menoj. To je bil moj bratranec Primož! V tem letu, bolje rečeno poletju, sem bil še na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Turčiji, kjer smo navijali za naše izvrstne košarkarje.

Kot sem v prejšnjem odstavku omenil, sem poletje 2010 preživel zelo fantastično. Ker sem bil nad izmenjavo zelo navdušen, sem si v prihodnosti želel še iti na takšno izmenjavo. In želja se mi je v letu 2011 in 2015 uresničila. V obeh omenjenih letih sem šel na izmenjavo k našim zahodnim sosedom, torej v Italijo. Enkrat v Toskano, natančneje v Firence, drugič pa na Sicilijo. Obe italijanski izmenjavi sta bili fantastični, spoznal sem ogromno dobrih ljudi, s katerimi smo preživeli neverjeten čas skupaj. In na obeh izmenjavah sem imel ob sebi bratranca, kateremu je ime Žan!

Med obema italijanskima izmenjavama pa sem še postal član Leo kluba Ptuj. Natančneje 6. junija 2014. Leo klub je podmladek Lions klubu, kjer se združujemo mladi, ki nam ni vseeno za tiste, kateri se bojujejo za golo preživetje iz dneva v dan. Hkrati pa se v klubu združujemo dobri ljudje, ki smo sicer iz različnih okolji, imamo različne poklice, hodimo v različne šole, a kar je najbolj pomembno, smo prijatelji, ki mislimo in čutimo podobno! In to je najpomembnejše.

Oktobra leta 2010 pa se je zame začelo novo življenjsko obdobje. Kot sem že prej omenil sem bil uspešno sprejeti na Ekonomsko fakulteto, Univerze v Ljubljani. Ponavadi so začetki težki, a priznam, ta trenutek sem čakal vso srednjo šolo! Zakaj? Prej nisem omenil, vso izobraževanje v osnovni in srednji šoli, sem imel asistenta, ki mi je pomagal urejati učno snov in delati vaje za šolo. Vendar, asistenta nimaš, da te ovira, ampak, da ti pomaga! In včasih, ko sem se znašel po svoje in izkoristil svoje organizacijske sposobnosti, sva se skregala, vendar verjamem, da sem v teh trenutkih videl, da mi lahko uspe na fakulteti brez »ta pravega asistenta«. In tudi mi je! Spominjam se prvega tedna na fakulteti in spoznavanja z novimi sošolci, profesorji. Potrebno je bilo navezati nove stike, s čimer nisem imel večjih težav. Že res, da malo težje govorim, a to me ni odvrnilo od novih ljudi. Najprej smo bili samo kolegi, katere sem prosil za kopije učne snovi, kasneje pa sem s kar lepim številom kolegov postal prijatelj. Verjamem, da je pri tem ogromno pripomogla moja dobra volja, nasmeh, s katerim hodim na faks, pozitivna energija, ki jo imam. Pokazal sem, da me ni sram svoje hendikepiranosti in da nisem nič drugačen od ostalih, in zaradi tega mi ni bil problem poiskati novih prijateljev! S prijatelji smo veliko skupaj, gremo na pijače, kosila… Za par ljudi lahko rečem, da smo res pravi prijatelji, in mislim, da bomo to tudi ostali. Že res, da se mi včasih ne da iti na faks, ampak grem le zato, da s prijatelji kakšno rečemo in naredimo kakšno »finto«. Mislim, da so me prijatelji dobro sprejeli medse, saj do sedaj se še ni zgodil noben takšen konflikt, katerega ne bi bilo mogoče premostiti. V drugem letniku se je pokvarilo stopniščno dvigalo in če ne bi bilo njih, sošolcev in dobrih prijateljev, močno dvomim, da bi mi uspelo narediti dodiplomski in podiplomski študij. Zato sem svojim sošolcem in prijateljem hvaležen. Tako kot mi ni bil problem navezati stike s sošolci, mi ni bil problem z profesorji, s katerimi se individualno sproti dogovarjam, kako bom reševal študijske obveznosti. In moram reči, da na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani nisem imel niti ene težave glede tega, zato lahko Ekonomsko fakulteto brez težav priporočam osebam s posebnimi potrebami.

Kot sem že večkrat omenil imam cerebralno paralizo in motnje govora (da se me vse razumeti, če je obojestransko zanimanje in če se potrudim). Že od malih nog obiskujem fizioterapijo, do konca srednje šole sem obiskoval še delovno terapijo in logopedijo, hkrati pa sem obiskoval še hipoterapijo in plavanje. Hipoterapijo občasno še izvajam doma, tudi v bazen se hodim občasno rekreirati. Od 5. leta starosti imam tudi kolo, seveda tricikel, katerega največkrat uporabljam med vikendom in ko sem doma.

Kot vsak fant imam tudi rad profesionalni šport. Sem velik ljubitelj športa nasploh in ker se z njim ne morem udejstvovati, ga spremljam. Seveda imam najrajši najpriljubljenejšo postransko stvar na svetu, to je nogomet! V nogometu imam dve ekipi in 3 reprezentance za katere stiskam pesti. V klubskem nogometu navijam za NK Maribor in FC Barcelono, v reprezentančnem pa navijam za reprezentance Slovenije, Argentine in Španije. Nogomet tako rekoč spremljam dnevno. Kot sem omenil, navijam za FC Barcelono, zanjo navijam kot institucijo. To pomeni, da za klub v modro-rdečem dresu navijam še v košarki in rokometu, ter v vseh preostalih športih, kjer je FC Barcelona vključena. Vendar nogomet ni edini šport, ki ga spremljam. Da ne bom predolg, navijam za vse slovenske državne reprezentance, slovenske klube in vse slovenske športnike, ki ime Slovenija vseskozi ponesejo v svet s svojimi vrhunskimi dosežki!

O čem bom pisal v svojih blogih? Pisal bom o življenjskih dogodivščinah, ki se mi bodo pripetile oz. so se mi že, o dogodkih, ki nas tako ali drugače obdajajo, o dosežkih, ki sem jih, oz. še bom dosegel v svojem življenju. Pisal bom bloge na tematiko oseb s posebnimi potrebami, med drugim tudi o pomenu fizioterapije za nas in zakaj menim, da bi morali imeti vsi, ki bi to želeli, plačano fizioterapijo. Kot ste verjetno opazili, sem v tem blogu uporabljal besede otroci/mladostniki/ljudje s posebnimi potrebami, kar bom uporabljal vedno. Besede invalid ne boste našli v mojih blogih. 

Komentarji

  1. lepo boris, čestitke za ta blog!

    OdgovoriIzbriši
  2. Boris bravo! zelo lepo si to vse zapisal in še lepše je, da deliš z nami. Z veseljem bom spremljala tvoje bloge tudi v prihodnje.
    Ti si pravi dokaz, da mora človek vedno razmišljati le pozitivno in dvigniti glavo, tudi ko ni vse tako, kot bi si želeli.
    Bravo!

    OdgovoriIzbriši
  3. Šumaher, občudujem te, zmeraj nasmejan, poven energije, pozitiven :) aboslutno najbolj priljubljen študent na ekonomski fakulteti! :)**

    OdgovoriIzbriši
  4. Super si Boris! Le tako naprej! Mislim, da nas bo veliko, ki bomo brali tvoje bloge!! :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Boris,zelo lepo si napisal :) Blogi polni pozitive in motivacije, predvsem pa "nauka", kako se lahko vse doseže- kjer je volja je tudi pot :) Super prvi blog, samo tako naprej :) Komaj čakam nadaljevanje :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MotoGP 2018 – Pred začetkom sezone

Vikend v Beogradu - F4 Euroleague in tekma Crvene zvezde

Po VN Italije