Vikend v Beogradu - F4 Euroleague in tekma Crvene zvezde

Pred 3 tedni sem se v Beogradu udeležil Final Four Euroleague. V bistvo že takoj lani, ko sem izvedel, da bo v Beogradu turnir najboljše četverice, sem vedel, da bom na nek način poizkušal dobiti karte. In takoj ob začetku sezone sem začel s postopkom nakupa kart. Najprej sem pisal na Euroleague, katera me je potem preusmerila na Eventim Srbija, s katerim sem potem uredil vse potrebno za nakup vstopnic za vse 4 tekme Final Four-a. Naj ob tem povem, da ob nakupu kakršnihkoli vstopnic vedno pošljem elektronsko sporočilo, v katero dodam priponko »Certificate of disability«, katerega sem si pred leti sam napisal s pomočjo moje zdravstvene dokumentacije, nato pa dal le-tega podpisati svoji zdravnici. Do sedaj noben organizator ni zahteval še kakšne dodatne dokumentacije in vedno sem brez težav prišel do kart. Navadno je tako, da morem eno kupiti, eno pa dobim brezplačno. Tako je bilo tudi v tem primeru, za 4 tekme, sem dobil 8 vstopnic, 4 sem dobil, 4 pa sem kupil brezplačno.

Kot sem že v prvem odstavku napisal, sem dokaj zgodaj začel s postopkom kart, prav tako pa sem začel iskati primerno stanovanje. Saj veste, hitreje rezerviraš, cenejše je. In sem rezerviral. Za 3. Nato pa se je zgodila sprememba in zgodilo se je, da ne bomo šli 3, ampak samo 2. Zato sem začel iskati novo sobo za 2, saj je šel z menoj osebni asistent. Še vedno sem dobil stanovanje za zelo ugodno ceno, čeprav, je bilo do Final Four-a dobra 2 meseca. Rezervacije sob opravljam preko Bookinga. V njega vpišem destinacijo, datum, vse kar si pač želim. In še uporabim filter »Prilagojeno invalidnim gostom«. Nato filtru zaupaš. In sem rezerviral novo sobo. Ob rezervaciji sem izpolnil še »Posebne zahteve«, kamor sem napisal, kakšen je vhod, če ima kje kakšno stopnico in podobno. Na mojo rezervacijo sem dobil odgovor, da ni nobenega problema in da sem dobrodošel. Super, fajn, sem si mislil.

Moje potovanje se ni začelo v petek, ampak že v četrtek. Ne dobesedno, ampak zaradi obvestila lastnice, da stanovanje ni dostopno! Kaj? Ni dostopno? Resno? Saj se hecate, kajne? Kako ni dostopno, če imate na Booking.com to napisano, zraven tega pa sem ob rezervaciji napisal sporočilo, na katerega sem dobil pozitiven odgovor? Nato sem si preko WhatsApp-a dopisoval z lastnico, katera je odpisovala na obroke, aktiviral sem prijateljico, katera živi v Srbiji in nato ji je, po nekaj urah, lastnica napisala, da ima še eno stanovanje, ki je dostopno. Takrat sem bil pomirjen. Vendar, v petek ob prihodu v Beograd (okrog 14h) je sledil novi šok! Stanovanje ni bilo prilagojeno! Neverjetno! Lastnica se je sicer trudila (delala se je), da bi našla drugo opcijo, a je seveda ni. Oba z asistentom sva se spogledala in se odločila, da greva na pijačo, kjer bova poiskala novo lokacijo. Sam sem še kontaktiral v Srbiji živečo prijateljico in mi je pomagala poiskati novo nastavitev. Kakšno naključje, ona in jaz sva v nekaj minutah našla enako rezervacijo in z asistentom sva odhitela tja. Soba je bila majhna, kopalnica še bolj, a za prespati je bilo!

Končno sva se lahko odpeljala do Kombank Arene! Naj takoj povem, da sem ob vstopnicah (žal so bile Print&Home) prejel še parkirno karto za dostop do parkirišč v Kombank Areni. A žal so bili organizatorji totalno neorganizirani, zato sva zamudila skoraj celi 1. polčas tekme Žalgiris – Fenerbahce. Končno sva lahko vstopila v Kombank Areno in začela uživati v vrhunski košarki. V areni sem ugotovil, da sem doma pozabil slovensko zastavo, zaradi česar sem bil kar malo slabe volje, a povsem nič čudnega ni, da sem jo pozabil po vsem, kar se je v četrtek dogajajo. Prostor za osebe na vozičkih je rezerviran bolj od strani/kota, kar mi je dejansko najboljša pozicija za gledanje športnih dogodkov, saj imaš brez večjega premikanja glave vrhunski pogled na dogajanje na parketu/igrišču. Drugi polčas je bil vrhunski, epski, napet do samega konca. Zmagal je Fenerbahce v zelo zanimivi končnici, kjer bi Litovci, kateri so bili najprijetnejše presenečenje letošnje Euroleague, skoraj pripravili senzacijo, vendar na koncu so Turki tekmo prepričljivo dobili. Ta tekma je bila po mojem mnenju najboljša tekma na Final Four-u, tako iz dogodkov na igrišču, kot tudi na tribuni. Tako Turki kot Litovci so znani kot eni od najboljših košarkarskih navijačev na svetu! To so uprizorili tudi na tej tekmi. Priznam, Slovenci smo dobri, smo vrhunski, verjetno spadamo med top 5 naj košarkarskih navijačev na svetu, a to, kar so na polfinalni tekmi uprizori Turki in Litovci, je povsem druga dimenzija navijanja! Tako strastno, tako glasno, tako noro! Nato je sledil premor do poslastice večera Real Madrid – CSKA Moskva. Verjetno je prvi klub razlog, zakaj je ogromno Slovencev ta vikend preživelo v Beogradu. Pa ne zato, ker je to Real, niti ni slovenski klub, ampak za Real Madrid zadnji dve sezoni igra največji talent Evrope, Luka »The Don« Dončić! To je bila prva tekma, ko sem videl, kako potekajo predstavitve igralcev pred tekmo. In moram reči, da je bilo naravnost noro! Kakšna predstavitev! In potem tekma najuspešnejših košarkarskih kolektivov v Evropi. In to kakšna tekma za navijače Reala in za nas, navijače Luke Dončića! Luka Dončić je dokazal, da je vrhunski igralec, saj je bil eden od junakov zmage v polfinalu, kjer je dokazal, da je pozabil lanski FinalFour. Letos ni podlegel pritisku in je odigral odlično polfinale! Tako, pa smo dobili para za nedeljsko dogajanje v Kombank Areni: Žalgiris proti CSKA Moskva in Fenerbahce proti Real Madridu!

Sobota. Iz sobe sva se z asistentom opravila zelo pozno. Okoli 12h. Z avtom sva se odpravila v center Beograda. Tam sva poiskala parkirno mesto za najin avtomobil, nato pa sva se peš odpravila v mesto. Malo sva šla na ogled mesta, nato sva šla na kosilo, sladoled, malo po trgovinah, do Kalamegdana in popoldan je minil, kot bi mignil. Vendar poslastica se je zgodila zvečer! Saj veste, saj me poznate. Moral sem izkoristiti Beograd in na mojo veliko srečo, je v Srbiji tisti dan potekalo še zadnje kolo njihovega prvenstva. In klub, za katerega navijam v Srbiji, Crvena Zvezda, je igrala na svojem stadionu, Marakani! To, da bom šel na tekmo, sem vedel takoj, ko je bilo jasno, da grem ta vikend v Beograd in da Crvena Zvezda igra zadnjo tekmo doma. In z asistentom sva se odpravila dokaj hitro do nje, saj so mi iz kluba sporočili, da naj pridem dovolj hitro, da bom dobil prostor. Ob tem naj povem, da sva imela oba z asistentom brezplačen vstop. Avto sva parkirala v bližini stadionov. Da. Dveh. Tako stadion JNA, kot Marakana sta v istem delu mesta. Še več. Razdalja med njima je cca. 500 metrov. Seveda sva se prvo zmotila in odšla proti JNA, vendar sem jaz hitro ugotovil svojo zmoto in se obrnil proti Marakani! Bolj sva se bližala Marakani, več je bilo navijačev, več je bilo petja pesmi in navijanja! Kakšno vzdušje že izven stadiona, mislil sem si, kaj šele bo! In res, vendar pred odhodom na stadion sem si še moral kupiti šal, če smo realni, najboljšega kluba na področju nekdanje SFRJ. Preprosto, šali so obvezen del moje navijaške opreme in brez njih, navijanje ni isto. Kakšno vzdušje je bilo na Marakani! Tisti večer je Crvena Zvezda slavila naslov prvaka, dobila je pokal, zmagala tekmo in najzvestejši navijači Crvene Zvezde Delije, so pričarale vzdušje, kakršnega še nisem doživel (mogoče vse tekme NK Maribora v Ligi prvakov in tekma Slovenija – Rusija v Ljudskem vrtu). Resno. Tako sem zgoraj napisal za Turke in Litovce, lahko tukaj napišem. Delije so najboljši navijači na svetu! Kakšno navijanje, kakšno vzdušje, pirotehnika, šali, zastave, dresi! Vse v rdeče beli kombinaciji! Hvala bogu, da sem imel to srečo, da sem lahko doživel tekmo na Marakani. Že na tej tekmi je bilo navijanje noro, kakšno šele je, ko k njim pride Partizan ali pa ko igrajo pomembne evropske tekme. Verjamem, da bom tudi to enkrat doživel!

Nedelja. Nov dan. Nov dan za športne užitke. Pozno dopoldan in zgodaj dopoldan, sva z asistentom preživela v mestu, kjer sva se malo sprehajala, šla na kosilo, po kosilo pa sva se odpravila proti Kombank Areni, da se nama ne bi ponovil scenarij izpred 2 dni, ko sva zamudila celi polčas 1. tekme. In se nama ni. Tokrat sva s parkirno karto brez težav prišla v območje Arene, parkirala avto in se odpravila v Areno. Prostor je bil izbran že od petka tako, da s tem ni bilo večjih težav. Ker je bilo še dovolj časa, sva še Areno malo fotografirala. Naj ob tem povem, da je ta Arena resnično krasna in zelo velika. Nato pa se je dogajanje v Areni začelo. Najprej je bila na sporedu tekma za 3. mesto, Žalgiris – CSKA Moskva. In kakšna tekma je to bila. Žalgiris je bil odličen, njihovi navijači so zopet bili naravnost fantastičen in Žalgiris je kljub slabi zadnji četrtini, uspel premagati velikana in osvojiti 3. mesto, kar je bilo dopolnitev največjega presenečenja v letošnji Euroleague! Po tej tekmi, sva se z asistentom spet okrepčala in čakala na finale med Real Madridom in Fenerbahčejem. Par minut pred tekmo je sledila spektakularna predstavitev ekip. Organizatorji so to pripravili na resnično fascinanten način! In začel se je finale. Če odmislimo dogajanje na igrišču, ni dvoma, kdo je bil zmagovalec. Turki! A na igrišču je bila slika drugačna, igrišče pa je v športu edino merilo. In tukaj je bil Real boljši in je osvojil 10. evropski naslov! Lahko rečem, da prepričljivo. Zasluženo. Vendar, ta naslov je naredil Slovence, po 17. septembru 2017, ko smo osvojili naslov evropskih prvakov, spet ponosne! Namreč, igralec Reala, Slovenec Luka Dončić, je osvojil še drugi evropski naslov, prvega s klubom! Luka Dončić je postal še evropski klubski košarkarski prvak! S stilom! Proglašen je bil za MVP rednega dela sezone, bil je izbran v najboljšo peterko v sezoni in bil je MVP FinalFour-a! Nato je sledila še podelitev medalj in dvig pokala!

Ponedeljek pa je bil dan za vračanje domov.

Zdaj pa dobronameren nasvet za vse osebe na vozičkih, še posebej električnih. Na Balkanu si rajši rezervirajte hotele, kateri imajo dostop z vozičkom. Hoteli se ne morejo tako igrati med svojim poslovanjem. Pa tudi, če boste rezervirali hotele relativno zgodaj, ne bodo nič kaj dražji od apartmajev. Sam vem, da na Balkanu od letošnjega leta gledam samo hotele. Za prvomajske praznike, smo hoteli prespati v Mostarju, kjer se je zgodilo enako kot je opisano zgoraj in smo se rajši odpeljali naprej proti morju. Medtem, ko pa je Hotel Bistrik v Sarajevu bil odličen, čeprav ni imel dvigala, je imel urejen dostop z vozičkom in tudi sobe v pritličju. Pa še osebje je bilo prijazno.